Tradicionalno so bile za shranjevanje in ohranjanje kulturnega gradiva odgovorne kulturne ustanove, kot so knjižnice in muzeji. Zaradi tehnološkega napredka, predvsem digitalnih orodij, so te ustanove zacele uvajati nove pristope k temu, kako uporabniki doživljajo umetnost in kulturo. To je mogoče doseči z digitalizacijo artefaktov, ki je postopek pretvorbe informacij iz fizične oblike v digitalno (Burkett, 2017). Prednost tega je, da lahko kulturne ustanove dokumentirajo in brez težav prikažejo določene zbirke dediščine, kar običajno vodi do boljše uporabniške izkušnje, obenem pa trajno ohranijo same predmete zanimanja (Shelmon, 2018). 

Digitalna kultura predstavlja način našega sodelovanja z okolico s pomočjo vedno bolj razvitih tehnologij (GDS, 2020).  Sem spada tudi uporaba interneta in dostopnost podatkov. Spletne strani, na primer platforme družbenih medijev, in naprave, kot so osebni računalniki in pametni telefoni, so tako povečale izmenjavo podatkov, da lahko rečemo, da imata tehnologija in digitalizacija veliko vlogo v vseh vidikih našega življenja. 

Kot smo že omenili v našem prejšnjem prispevku, povezani odprti podatki (LOD) predstavljajo spletni razvoj oziroma so del semantičnega spleta, ki ima lahko velik vpliv zlasti na kulturni in izobraževalni sektor. Za to delovno področje uporabljamo izraz »LODLAM« (linked open data for libraries, museums and archives) – to so odprti podatki za knjižnice, muzeje in arhive.