Presenetljivo je, da so od uvedbe interneta v naše vsakdanje življenje minila le tri desetletja: Zaradi obsega in hitrosti razvoja, se nam včasih zdi samovmevno, kako novo je to tehnološko okolje. Zlasti v primeru interneta, ki se je tako popolnoma vključil v naš vsakdan, da si ga težko predstavljamo kot nekaj, kar si je nekdo “izmislil” – zamisel, ki je sicer fantastično uspešna in izvedena na svetovni ravni, vendar se še vedno spreminja iz razvija.

Težko si je predstavljati, da bi v našem življenju ponovno prišlo do tako velikega tehnološkega preskoka. Pa vendar: Tim Berners-Lee (ustvarjalec interneta, ki si je leta 2006 izmislil tudi ta izraz) je po uvedbi svetovnega spleta leta 1989 napovedal velik napredek na področju razvoja odprtih povezanih podatkov (ang. Linked Open Data) ali LOD. Čeprav so sanje o povezanih odprtih podatkih v nekaterih pogledih še daleč, so se v znanstvenih skupnostih, pri analizi družbenih, gospodarskih in vladnih podatkov ter v kulturnem sektorju že začele uresničevati. Dejansko obstaja posebno področje razvoja LOD, imenovano LODLAM ali Linked Open Data for Libraries, Museums, and Archives (Povezani odprti podatki za knjižnice, muzeje in arhive). Natančno mehaniko tega pojava je težko na kratko povzeti ali razložiti. Vendar pa je ena najpomembnejših razlik med LOD in internetom, s katerim smo najpogosteje v stiku, ta, da LOD ni sestavljen iz informacij, ki so v obliki dokumentov objavljene na spletu, temveč iz surovih, strojno berljivih podatkov. Tako kot internet je tudi LOD manj tehnologija, ki nam je dana, in bolj priložnost za sodelovanje in ustvarjanje nečesa, kar bi nam lahko olajšalo in spremenilo življenje. Podobno kot internet, ki ga tako dobro poznamo in imamo radi, je tudi LOD le niz pravil ali najboljših praks za spletno objavljanje informacij. Za tiste, ki jih to področje zanima bolj tehnično, je LOD del semantičnega spleta in za uspešno povezovanje z drugimi podatki (in s tem obdelavo skupaj z njimi) morajo imeti vnosi tridelno strukturo, podobno kot preprost stavek. Obstajajo še različne druge zahteve, kot je na primer naslov HTTP, vendar se s tem na koncu ustvari omrežje informacij, do katerih je mogoče prosto dostopati in jih analizirati kot celoto. Namesto da bi bilo treba pridobivati informacije iz posameznih dokumentov, spletišč ali arhivov, ki jih morda zadržujejo posamezne institucije ali jih je celo težko oblikovati zaradi pomanjkanja interoperabilnosti, se je mogoče učinkovito poglobiti v svet informacij, ki je (teoretično) temeljito in obsežno povezan ter odprt za vse.
Potencial LOD, ki bi nam lahko omogočil brskanje ne le po eni posamezni podatkovni zbirki, temveč po vseobsegajoči globalni podatkovni zbirki – kar Miriam Posner z UCLA opisuje kot “velikanski graf v oblaku, do katerega lahko dostopa kdorkoli”-, je resnično brez primere. Tako strukturirana spletna podatkovna zbirka bi ljudem, institucijam in organizacijam omogočila postavljanje bolj zapletenih vprašanj in enostaven vpogled v bolj zapletene odnose med koncepti, predmeti, ljudmi, kraji, izdelki, materiali, vrstami, planeti, če omenimo le nekaj primerov. Tako laiki, študenti kot strokovnjaki bi lahko zastavljali večplastne in zapletene poizvedbe o zbirki podatkov, ki je obsežna, kompleksna in globoko povezana, prav tako pa bi bili takšni tudi vrnjeni odgovori . Projekt DCD torej zanima ta tehnologija in njen potencial – da bi mladim, ki so zrasli z računalniki, pomagali pri oblikovanju spletnega okolja na način, ki jim bo dobro služil tudi v prihodnosti. Model odprtega dostopa bi lahko izjemno izboljšal položaj mladih, če bi jim bilo dano znanje in orodja, s katerimi bi lahko aktivno sodelovali pri tem.